User:199yuans/sandbox

Dežela zahajajočega polmesca - obdobje islama na japonskem

Kongres ver 1906 (宗教会議 - Šūkjō kajgi)

Zastava sprejeta na kongresu ver 1906, preoblikovana iz stare imperialne zastave (le da je črne barve) z dodano besedo: 預言者 (jogen-ša) - prerok

Okvirni dogodki

Kongres se je začel 3. decembra in potekal do 7 januarja 1907. Namenjen je bil predstavitvi večjih ver ter njihovih predstavnikov mikadu, on pa naj bi med njimi izbral prihodnost Japonske, saj bi prevzemanje "prave vere" delovalo ko še en korak v hitri modernizaciji države. Sama ideja takega kongresa je bila kontraverna že od začetka, še posebaj med tradicionalističnimi skupinami, ki so Meidžija med Bošinsko vojno (1868-1869) podprle v boju protu Tokugavskem šogunatu ter ga povzdignile na imperialni prestol. Poleg tega so bili mnogi v vojski sumičavi do prikritih interes, ki naj bi jih predstavniki širili. Kljub tej splošni nastrojenosti proti kongresu, je ta potekel nemoteno, saj ga je Meidži (s podporo lojalističnega državnega sveta) razglasil njegovo pomembno vlogo pri iskanju novih zaveznikov.

Bolj pozitivni odzivi so prihajali iz tujine, predvsem iz Evrope, Združenih držav Amerike in Osmanskega imperija. Mnogi kristjani so kongres videli, kot še en korak pribljiževanja Japonske zahodu ter dodaten razlog za naknadno trgovanje, poleg tega pa je omilil strahove evropskih sil pred "tujo" azijsko ekspancionistično silo (ki so bili prisotni predvsem v Nemčiji). Tu je še posebaj izstopalo Združeno kraljestvo, saj je pred 4 leti z Japonsko podpisali dogovor o zavezništvu in so videli kongres kot znak, da država želi bližjo integracijo z britanskim imperijem. V Ameriki je najglasnejša podpora prihajala s strani mormonov, delno zaradi antagonističnega odnosa večine prebivalstva do azijskih držav (ki je v prejšnih 30 letih vodil do odloka o kitajski izločitvi, ki je celotnemu narodu popolnoma prepovedoval priseljevanje, češ da njihova številčnost količino prostih delovnih mest na zahodni obali), delno pa zaradi želje po nadaljevanju dela Walterja M. Gibsona, bivšega havajskega ministra (pred aneksacijo), ki je želel povezati razpršene otoke Oceanije v skupno konfederacijo po havajsko krono in mormonsko vero.

Osmanski sultan Abdul Hamid II je v videl potencialno muslimansko zaveznico na vzhodu kot ključno geopolitično zmago, ki bi (vsaj začasno) dvignila javno mnenje o njem in preprečila popoln propad cesaratva, ki je že leta trpelo za nenehnimi upori in politično nestabilnostjo. S tem razlogom je v govoru ljudstvu poudaril potop fregate Ertuğrul in osmansko-japonsko prijateljstvo, ki je nastalo okoli te tragedije ter izpostavil skupne interese imperijev, v boju proti zahodnemu kolonializmu.

Predstavniki na kongresu

Kljub poimenovanju kongresa sta se za naziv državne vere Japonske potegovali v resnici le dve: krščanstvo in islam (tretja je bila manjša delegacija budistov, a na mikada ni naredila pretiranega vtisa, saj z budizmom nebi razširil svojih možnosti za strateška zavezništva izven Azije).

Muslimanska delegacija

Muslimanska delegacija je nastopila pred imperialnim dvorom med 13. in 23. decembrom. Vodilo jo je šest glavnih govorcev; Egipčani An Ahmad al-Džarjavi (avtor, ki v Egiptu pozneje idza potopis "al-Rihla al-Yabiiniyya" - "Japonska pot"), Mustafa Kamil Paša (odvetnik, žurnalist in avtor "aI-Shams al-mushriqa" - "Vzhajajoče sonce", ki je predvidela japonsko zmago v vojni z Rusi 1904) in Šejk Ahmad Musa (imam velike mošeje v Kalkuti), honkonški Kitajec Sajid Sulajman, Rus Hajji Mukhlis Mahmud in indijski pridigar Sajid Husajn 'Abd al-Mun'im. Njihov glavni argument je temeljil na geopolitični situaciji Japonske, saj naj bi bila namreč obdana s potencialnimi muslimanskimi zavezniki. To naj bi bili na eni strani zatirani narodi Indonezije, južnih Filipinov, Tatari Rusije, Turki Kitajske ter srednje Azije in stotine muslimanskih skupin v britanski Indiji, Japonska pa bi lahko z njihovo pomočjo, kot bratska muslimanska azijska sila, tekmovala s kolonialnimi imperiji Evrope in vspostavila lastno sfero vpliva v vzhodni Aziji. Poleg tega islam prinese potencialno zavezništvo z Osmanskim imperijem in Perzijo, s katerimi bi lahko ustvarili skupen monopol na trgovanju v Indijskem oceanu. Pravtako so izpostavili vlogo absolutnega verskega in posvetnega vladarja v muslimanski družbi, ki bi jo Meidži lahko prevzel (kljub demokratizaciji družbe je bila Japonska še vedno globoko oligarhična z monopolnimi zaibatsuji - industrijskimi in finančnimi vertikalno integriranimi poslovnimi konglomerati ter državnim svetom polnim princev, lojalistov, podkupljivih politikov in pripadnikov starejših feudalnih rodbin).

Ta predstavitev so se mikadu (in njegovemu kabinetu) zdela ugodna, a pomisleki so se pojavili ob dejstvu, da bi moral Meidži zavrniti tradicionalno povezavo svoje dinastije z šintoistično boginjo jutra Amaterasu (katera je stoletja zagotavljala neizpodbitno pravico do japonskega prestola) ter izraziti svojo lojalnost in predanost tujemu vladarju, kalifu (turškem sultanu), čemur je absolutno nasprotovalo vodstvo imperialne vojske in mornarice. Pravtako bi moral opustiti novopridobljen sodni sistem (narejen po zahodnem zgledu) ter ga nadomestiti s širjatskim (predlog tega zadnjega med mnogimi tradicionalisti sicer ni povzročal prevelikih nasprotovanj).

Odločitev

Po predstavitvah obeh delegacij in dvotedenskem koncilu mikada, predstavnikov imperialne družine, državnega sveta in skupino generalov, je 7. januarja 1907 prišlo do odločitve. Ob 10:30 se je na državni radijski postaji zaslišalo obvestilo, ki ga je bral premier Ito Hirobumi (伊藤 博文):

"Zvesti podložniki mikada, njegove svetosti, Meidžija, cesarja celotne Japonske, po dolgih tednih razmišljanja in tehtanja možnosti, danes slišite sklep državnega sveta glede prihodnosti verovanja naše države. Tako delegacija križa kot Mohamedova sta nas poučili o svojem verovanju in zato se jim zahvaljujemo, a Japonska lahko izbere le eno pot v prihodnost. Tako va oznanjam, z polno podporo vlade in avtoriteto mikada, da je iz razlogov zavezništva, strategije in položaja na svetu edino smiselno, da obrnemo proti Meki in ne Vatikanu. Banzai in od zdaj naprej Arrā wa saikōdesu (アッラーは最高です - bog/Alah je velik)!"

Odločitev je sprožila val navdušenja po muslimanskem svetu, ki mu je sledil takojšni val delegacij in veleposlanikov, muftijev ter imamov namenjenih vspostaviti diplomatske veze z novopečeno muslimansko velesilo. Spektalkel se je le še povečal, ob oznanitvi mikada mikado, ki je prevzel ceremonialno ime Ahil Abdul al-Rab (اهيل عبد الرب - sin princa, suženj boga), da nemudoma odpluje s svojim sinom, princem Jošihitom, ceremonialno Hadži Ubajdula (حاج عبيد الله - romar, služabnik Alaha), proti Meki, kot prva Japonca v zgodovini na hadžu.

Odnos zahoda je bil, predvidljivo, nadvse drugačen. Večina držav je rezultat kongresa videla kot razočaranja in zapravljen trud, saj so mnogi Evropski diplomati poizkusili podkupiti japonske državnike, da bi presodili v njihov prid. Poleg tega pa je bila skozi naslednja leta Japonska bolj in bolj izključena iz "evropskega kluba imperijev", mesto v katerem si je priborila z bliskovito modernizacijo in zmago v prvi Sino-Japonski vojni, strahovi tistih, ki deželi vzhajajočega sonca že prej niso zaupali, predvsem nemški kajzer Wilhelm in ameriški predsednik Roosovelt, ki se je bal izgube nadzora nad Filipini, pa so bili le ojačani. Strah ameriškega presednika je pronical tudi v Veliko Britanijo (ki je nemudoma razveljavila zavezniški sporazum z Japonsko), Nizozemsko in Francijo, saj so v vzhodni Aziji nadzorovale obsežne kolonije z muslimanskim prebivalstvom.

Prakticiranje islama na japonskem

Mikado Meidži (明治 - razsvetljena vladavina), 3. feb. 1867 – 30. jul. 1912, prvi muslimanski vladar Japonske

Mikado Kaišu (改宗- prozelitizem), 25. dec. 1926 – 7. jan. 1989, zadnji muslimanski vladar Japonske

Gibanje Basmachi

Japonska intervenira v rusko državljansko vojno v Sibiriji (1920)

Intervencija v Sibiriji

Almatijska konferenca - mirovni sporazum med vodstvom gibanja basmači in bolševiki

Medvojno obdobje

Mančurija in Šansi

Družina Ma - vodstvo Ma klike