Voglarji

Voglarji
Country	Slovenia
Traditional region	Slovenian Littoral
Statistical region	Gorizia
Municipality	Nova Gorica
Area
• Total	8.58 km2 (3.31 sq mi)
Elevation	755.9 m (2,480.0 ft)
Population  (2002)
• Total	113

Voglarji (pronounced [ˈvoːɡlaɾji]; Italian: Carbonari) is a dispersed settlement in the Municipality of Nova Gorica in western Slovenia. It is located on the high plateau known as the Trnovo Forest, overlooking the Vipava Valley. Voglarji includes the hamlets of Zavrh (Italian: Savergo) and Cvetrež.

Mass grave

Voglarji is the site of a mass grave from the period immediately after the Second World War. The Cvetrež Shaft Mass Grave (Slovene: Grobišče Brezno za Cvetrežem), also known as the Cvetrež 3 Shaft Mass Grave ([Grobišče Brezen 3 pri Cvetrežu] Error: {{Lang}}: text has italic markup (help)) is located south of the settlement on the east side of the road to the hamlet of Cvetrež. It contains the remains of Home Guard and Italian prisoners of war, and Slovene and Italian civilians murdered in May 1945.

External links

• Voglarji on Geopedia

Zaselek Voglarji se nahaja blizu Trnovega, ki leži južno od vasi Zavrh. V obdobju habsburške oblasti so imeli prebivalci Voglarjev pomembno vlogo, saj so bili znani kot strokovnjaki kuhanja lesnega oglja. Danes je ta posel povsem zamrl, saj se oglja ne potrebuje več za kurjavo in kuho. V času Avstro-Ogrske so imeli v Gorici in Trstu v stanovanjih ognjišča po furlanski navadi.50 Za predelovanje oglja so uporabljali posebej odkazani les za sečnjo in razna okostenela debla. V gozdu so najprej napravili kopišče, kamor so postavili kopo. Na mesto, kjer so začeli graditi kopo, so naložili trske in suha drva, da so kopo lažje zakurili. V sredino kopišča so zasadili drog, okrog katerega so, v več nadstropij in v pokončni legi, skladali polena, da so oblikovali kopo. Nato so kopo pokrili s smrečjem, mahom, listjem in zemljo. Preden so pri spodnji odprtini zakurili, so izrili drog, ki so ga postavili na sredo kope. Tako je nastala odprtina, ki je služila za glavni dimnik. Poleg glavnega dimnika so nastali vmes polen tudi manjši, stranski dimniki, katere so oblikovali med skladanjem polen in so služili, da ogenj v kopi ni prehitro ugasnil. Zaradi primanjkovanja zraka se drva v kopi hitro sušijo, nato potemnijo in se spremenijo v oglje. Postopek pridelovanja oglja je trajal nekaj tednov, sicer pa je bilo to odvisno od velikosti kope. Znamenje oziroma opozorilo, da so pogorela vsa drva je bila sprememba temnega dima v svetlejši dim. Na podlagi slednjega so zaprli vse odprtine v kopi, da so se lahko ugasnila še žareča polena. Kopo so nato razkopali in pobrali oglje ter ga spravili v lipove vreče in naložili na vozove. Tako je bilo oglje pripravljeno na prevoz z volovsko ali konjsko vprego vse do Gorice. Oglarji, ki so hoteli kaj zaslužiti so odšli zgodaj spomladi v gozd, kjer so si postavili svoje koče v bližini kopišč. Hodili so po celem Trnovskem gozdu, kjer je bilo najlažje priti do drv in napraviti kopo, saj je bilo treba drva nositi na ramenih in skladati.51 Po pripovedovanju so v gozdu kurili kopo vse do pozne jeseni, ko je zapadel prvi sneg. Žene so jim vsak teden v gozd nosile moko, slanino, klobase in kislo mleko. Vodo so nosili v lemah, ki so bile lesene, na vrhu so imele pipo. Kislo mleko so nosili v jame, kjer je bil še sneg, da je bilo zmeraj sveže. Oglarske koče so si postavljali tudi v bližini domov. Navadno si je oglar s plankačami stesal iz jelovega lesa ustrezna bruna za stene v svoji koči. Bruna se je morala vezati v križni obliki na vseh štirih oglih koče. Za ostrešje je stesal hlodiče, iz katerih je dobil odkrojke. Na kočo je pritrdil še stesana vrata, notranjo steno ležišča pa je postlal s travo. Na sredini koče je bilo ognjišče, kjer je dan in noč gorel ogenj. Ponavadi je nad ognjiščem visel kotel, v katerem so kuhali polento, zabelili pa so jo z velikimi ocvirki. Problem pomanjkanja vode so rešili tako, da so prinašali sneg iz jam pri Mrzli Rupi in Mrzli dragi. Sneg so položili nad stesano korito pred kočo, kjer se je počasi topil. Vodo so nato iz korita zajemali z lesenim korčkom.